Kako je bilo?

Številne izkušnje, dragocene in zanimive.

Šolsko leto se je začelo z vzpodbujanjem delovanja Kluba učiteljev in staršev za dobro šolo. Z učiteljico Heleno sva sodelovala v razvoju Hojatona, k sodelovanju v delavnici za dobrodelni bazar pritegnila še nekaj staršev.

Ob tem smo se na sejah obravnavali zadeve v zvezi z infrastrukturo, gibanjem, sodobno šolo in številnimi drugimi podrobnostmi iz vsakodnevnega življenja na šoli. Pestrost tematik in število vključenih staršev je v ob polletju začinil začetek postopka imenovanja ravnatelja.

Predvsem slednja tematika je nakazala razdvojenost mnenj in pogledov zaposlenih ter staršev, kar je vodilo v številne dodatne komunikacije in neizogibne konflikte. Daleč vnaprej pričakovan rezultat je namreč krepil vsako manjše nezadovoljstvo.

In verjetno omogočil, da sem se o samem predsedovanju Svetu staršev naučil še kakšno podrobnost, ki se je sicer ne bi.

Raznoliki starši

Za razliko od drugih vodilnih funkcij, ki sem jih doslej sprejel, je predsedovanje Svetu staršev verjetno najbolj približana politični. V podjetjih, društvih ali klubih namreč v vlogi vodje usmerjaš precej homogeno skupino, ki ima podobna stališča ter poglede na uresničevanje ciljev.

Svet staršev je po drugi strani veliko bolj heterogena skupina, ki bi sicer morala imeti skupen razlog za svoje delovanje, a ta pogosto izgine in se razvodeni ob prvih hujših delitvah mnenj.

Odgovornost do vseh

Predvsem je za vodenje tega šolskega organa pomembno zavedanje, da v dobro razvoja ne moreš zavračati še tako drugačnih mnenj in pogledov. V podjetju si odgovoren za razvoj podjetja in lahko sprejmeš odločitev, ki ji nasprotuje tvoj sodelavec. Lahko se odločiš, da ga ne boš vprašal za mnenje, ampak mu zgolj razložil nove procese.

V Svetu staršev se moraš oddaljiti od lastnih stališč, mnenj in rešitev, ter v prvi vrsti omogočiti vsem predstavnikom enake možnosti, da razpravljajo, podajajo svoja mnenja, stališča in rešitve. Še takrat, ko imajo povsem nore zamisli.

To pomeni, da na dnevni red uvrščaš točke, ki jih predlagajo, čeprav se mogoče z njimi osebno ne strinjaš, tako v stališčih kot vsebinah.

Zaščita manjšine

Svet staršev je mogoče eden najboljših poligonov za preizkušanje lastnih sposobnosti zaščite manjšine.

Prehrana, otroci s posebnimi potrebami, nasilje, šola v naravi, učbeniki, tuji jeziki, odvisnost od digitalnih naprav, telovadnica ali dramski krožek - v vsaki od teh tematik obstaja manjšina staršev (otrok), ki ima specifične potrebe.

In takrat sledi s strani koga od drugih staršev eden najpogostejših stavkov na vseh sejah:

Mislim, da se vsi strinjamo...

Lahko, da je nekoliko drugače oblikovan:

  • Hrana je dobra, ne komplicirajte toliko

  • Učitelji imajo že toliko dela, zdaj bi naj še to pazili

  • Nasilje bo vedno, ne moremo posegati v vsako malenkost

  • Ne moremo zdaj vsem prepovedati, da sploh nimajo mobitela v šolo

  • Mi smo imeli še slabšo telovadnico (ali je sploh nismo imeli), danes imajo pravi luksuz

  • Ni dramskega krožka, imajo pa toliko drugih dejavnosti

Gre za izjave, s katerimi se

radikalno minimizira težava manjšine.

In to je mogoče največji izziv predsedovanja Svetu staršev. V množici majhnih parcialnih težav voditi debato (pogosto bolj bitko?) med skrajnostmi.

Na eni strani predstavniki, ki so težavo izpostavili (kot svojo ali svojega razreda je skoraj irelevantno). Na drugi strani večina, ki sploh ne razume te težave.

Niti je ne more razumeti, ker z njo ne živi vsak dan. Zato jo minimizira, postavi v aspekt nesmotrne obravnave.

To je običajno, človeško. A vendar, mogoče največji izziv za predsednika, da večinske predstavnike opozori na dejstvo, da ta majhna reč za tiste, ki so jo izpostavili, predstavlja dokaj veliko težavo. Zato jo je pomembno korektno obravnavati in razmisliti o možnih rešitvah.

Odprta debata z nadzorom čustev

Pomembno je dovoljevati odprto in iskreno debato, kjer predstavniki lahko dobro pojasnijo težave in svoja stališča. A med tem se pogosto pojavlja verbalno in psihološko nasilje, ki daje vpogled v razloge za tovrstne pojave med otroki.

Čustva namreč začnejo prevladovati nad razumom in kadar nekateri predstavniki ne dosežejo ravno vsega, kar so si želeli, posežejo v dogajanje na drugačne načine. Ta težava je svojevrsten izziv, saj zahtev med sejo nenehno spremljanje odzivov in mnenj, kjer lahko hitro spregledaš kakšen učinek in kdo je bil s kakšno izjavo prizadet.

Meja med stroko in mnenji

Ob komunikacijah je eden največjih izzivov poseganje v strokovno delo učiteljev. Pravzaprav vsaka najmanjša točka dnevnega reda tako ali drugače posega v vsakodnevno življenje na šoli. Posledično vedno znova trčiš v stališča vodstva, da bo to (karkoli) spremenilo način dela in s tem postane strokovno vprašanje.

Kako ukrepati v teh primerih, ostaja uganka. Imate kakšno rešitev? :)

Časovno intenzivno

Biti predstavnik je bistveno lažje. Ne rabiš se ukvarjati s pripravo sej in številnimi drugimi aktivnostmi. Lahko se vključuješ na točkah, ki so ti pomembne in se izogibaš drugim. Na sejah ne rabiš spremljati vsake besede ali stališča. Po sejah ne rabiš na sestanke.

Predsedovati je bistveno zahtevnejše. Pred sejo in po seji porabiš veliko časa, da uskladiš stališča in aktivnosti. V kolikor želiš, da je od teh aktivnosti res neka korist za otroke.

Dragoceno in zanimivo

Med sejami in po njih spoznavaš posebne ljudi. Lahko, da imajo drugačna stališča in mnenja. So včasih vzkipljivi in delajo napake. A vendar, vsak prinese svoja znanja in ugotovitve, ki te bogatijo. Vsekakor, če si vsaj malo pozoren, prejmeš veliko več, kot si lahko pričakoval.