Državna komisija za vodenje NPZ pri državnem izpitnem centru je maja 2019 poslala
dopis vsem šolam in županom. Dopis, ki razgalja NPZ do konca.
Razvrščanje in primerjave šol so krivične
V prvem delu dopisa komisija pojasnjuje, da je razvrščanje šol z rezultati NPZ prepovedano. Tako se namreč dela krivica učiteljem in kolektivom in ima to
"zaviralni vpliv na razvoj šolstva v smeri, ki naj vodi v čim bolj kakovostno učenje, poučevanje ter doseganje predpisanih učnih ciljev in standardov.".
Komisija v nadaljevanju pojasnjuje krivico z dejstvom, da
"zgolj primerjava povprečja ... ne more neposredno kazati na kakovost dela bodisi šole, skupine učiteljev ali posameznega učitelja (enako velja tudi sicer za ocene učencev...).".
Stop. Učenci v oklepaju?
Zakaj so v oklepaju? Običajno se tako označuje tekst manjšega, postranskega pomena v opisu. Čeravno pri NPZ vendar govorimo o bistvu, učencih.
Poglejmo za trenutek v zloženko, namenjeno staršem, kjer piše:
"Dosežek posameznega učenca pri NPZ-ju njemu, njegovim staršem in tudi učiteljem omogoča predvsem dodatno informacijo, na podlagi katere lahko bolje spremljajo šolsko delo (npr. katere vsebine učnega načrta obvlada slabše, katera so njegova močna področja glede na vsebino vsakoletnega preizkusa in v primerjavi z vrstniki v državi)."
Torej, NPZ nima povezave s kakovostjo dela učiteljev in se jim lahko dela krivica, če se jih primerja. Učenci se po drugi strani lahko na osnovi rezultatov NPZ primerjajo z vrstniki v državi. Pri tem se jim ne dela krivica?
Ponovimo: učiteljem primerjava dela krivico, učencem...
Rezultati na NPZ torej v primerjavah delajo šolam in učiteljem krivico, a učencem dajejo povratno informacijo.
Individualno, nacionalno
Dopis se nadaljuje z opisom vloge in pomena NPZ. Pošiljatelji ugotavljajo:
"Kot edino zunanje preverjanje znanja v osnovni šoli, ki za vse osnovnošolce v naši državi poteka pod enakimi pogoji in zato daje v največji možni meri objektivne rezultate, omogoča učencem in njihovim staršem, šolam ter sistemu na nacionalni ravni uvid v močna in šibka področja znanja učencev, kritično analizo pedagoškega dela ter zrcalno sliko, koliko v Sloveniji uresničujemo cilje, postavljene z učnimi načrti."
Razčlenimo tale odstavek.
1. Nekateri ste danes spali odlično, 8 ur. Nekateri ste spali 4 ure, ker ste včeraj zvečer imeli stresno družinsko situacijo. Vam je jasno, da danes ob 9:00 nimate enakih pogojev za odgovarjanje na XY vprašanj o zgodovini likovne umetnosti?
2. NPZ ponuja uvid na nacionalni ravni. Zakaj si naj potem starši naredijo primerjavo za svojega otroka (iz prejšnjih odstavkov)?
Dodajmo nekaj denarja v obliki projekta
Odstavek, ki sledi, razgali vso bedo in umazanijo tega vina, ki ga ni mogoče prečistiti. Žal je tako kalno, da je edina možnost izpraznitev soda in obnovitev trte.
"Strokovni delavci Državnega izpitnega centra v okviru ESS projekta 'Krepitev kompetenc strokovnih delavcev na področju vodenja inovativnega vzgojno-izobraževalnega zavoda' že od leta 2016 obiskujejo šole, ki se prijavijo na usposabljanja o uporabi dosežkov NPZ kot priložnosti za akcijsko raziskovanje učenja in poučevanja ... Po informacijah s terena, so sodelujoči učitelji na mnogih šolah podali pripombe, da ravnatelji, starši učencev, posredno pa celo župani preko vodstev šol, pritiskajo nanje v želji po čim višjem povprečnem dosežku na NPZ zaradi primerjav z državnim povprečjem..."
Začnimo v prvem delu tega odstavka. V okviru ESS projekta? A veste, kaj to pomeni? Da so strokovni delavci plačani, da obiskujejo šole in učiteljem razlagajo, kako uporabiti rezultate za akcijsko raziskovanje učenja in poučevanja. Torej, rezultate je za razvrščanje seveda krivično uporabiti. A hkrati je mogoče na osnovi primerjave nekako vseeno raziskati učenje in poučevanje na posamezni šoli/učitelju.
Ponovimo spoznanja prejšnjih in tega odstavka: primerjava je krivična. A na osnovi primerjave je mogoče raziskati učenje in poučevanje učitelja.
Seveda, če za to obstaja projekt, v okviru katerega strokovnjaki krepijo kompetence. In besedno zvezo primerjava rezultatov spremenimo v akcijsko raziskovanje.
Objektivnost rezultatov?
A ste opazili, da drugi del odstavka popolnoma izniči vse pretekle NPZ-je? Komisija je ugotovila točno to, kar se dogaja v vseh podjetjih, ko pridejo ocenjevalci ISO standardov.
Tukaj imamo ogromen, izjemen, velikanski problem, ki se ga nihče od strokovnjakov, kljub vsemu svojemu akademskemu predznanju, ne upa razgrniti. S tem bi najverjetneje tvegal svojo pripadnost strokovnemu kolektivu, izgubo akademskih točk v prihodnosti in s tem izgubo lastnega strokovnega položaja.
Ker sem od tega neodvisen, si bom drznil napisati: vsi NPZ-ji kažejo napačne rezultate, ker imajo v osnovi metodološko napako v zbiranju podatkov. Vse rezultate NPZ-jev je treba zavreči kot napačne. Vsi članki na osnovi NPZ-jev imajo napačne interpretacije in sklepe.
Sklep: NPZ ostane, ker je velika vreča denarja
Precej nerodno je, da pravzaprav doktorji znanosti tega ne naredijo, kar precej jasno razgalja njihovo akademsko etiko. Resničnost raziskovalnega dela jim očitno ni pomembna, čeprav bodo verjetno od svojih študentov vedno zahtevali metodološko ustreznost. Težko si predstavljam, da bi takšno zajemanje podatkov bilo dopustno v resni raziskovalni nalogi.
Hkrati je razumljivo. Državni izpitni center ni brezplačen. Na tale ogromen stroj je priključenih veliko ljudi, ki napake v zajemanju podatkov z dopisom prenesejo na okolje. V zadnjem odstavku dopisa sklenejo:
"Državna komisija zato na tem mestu apelira na vodstva šol ter predstavnike ustanoviteljev, naj se poudarjene težnje ali celo zahteve po preseganju državnega povprečja pri NPZ umaknejo z razprav ter prepustijo prostor evalvaciji dosežkov svojih učencev strokovnim delavcem posamezne šole (ki poznajo značilnosti učencev), upoštevaje vse relevantne okoliščine na tej šoli. Drugačni pristopi predstavljajo odstopanje od predvidene vloge NPZ v slovenskem šolskem prostoru."
Tekst je sicer v celoti poudarjen, gre za strogo držo in skoraj že žuganje o neprimernosti ravnanja zunanjih akterjev - staršev, županov. V kolikor bi oni primerno ravnali, bo NPZ prikazoval resnične rezultate?
Khm... a res?
Za trenutek se spomnim na naš svet staršev, kjer smo v celem šolskem letu NPZ-jem namenili le nekaj besed. Novi župan sicer pozna ravnateljico, a se mi zdi preveč pragmatičen, da bi jo obremenjeval s tem.
A veste, o čem smo razpravljali? Da je strokovni aktiv za likovno vzgojo dobro poskrbel za pripravo učencev na NPZ, saj so učenci prejeli nekakšne materiale, ki bi lahko bili vprašanja na NPZ 2019.
Starši sicer res ustvarjajo pritisk, ko so znani rezultati NPZ. A bistveno pred tem pritisk usvarjajo učitelji. Saj namen NPZ pravzaprav je preverjanje njihovega dela. Strah jih je slabih rezultatov in zato učence tako ali drugače začnejo pripravljati na NPZ.
Da ob tem ne omenimo spoznanj, da je zaželeno, da nekateri učenci na dan NPZ zbolijo ali so drugače odsotni. Hkrati nekateri učenci takrat ne smejo manjkati pri pouku.
Kaj resnično počnemo z NPZ?
Žal, dragi moji komisarji - vse, kar preverjate, je trenutna pripravljenost vojske učencev v enem kratkem obdobju, da pisno odgovorijo na omejen nabor standardiziranih vprašanj.
Zato se zelo strinjam z vami, da je primerjava šol in učiteljev na osnovi rezultatov NPZ neprimerna in krivična.
In dodajam, da je primerjava učencev na osnovi rezultatov NPZ neprimerna in krivična.
Še več, kakršnakoli strokovna analiza rezultatov NPZ je povsem akademsko neustrezna. Sodi v tipične primere neznanstvenega dela.
Alternativa
Kritiki mora slediti predlog. Če bi želeli resnično na nacionalni ravni preverjati znanje učencev, bi to lahko naredili z nenapovedanim preverjanjem na naključnem vzorcu. Celo z mobilno aplikacijo, kadarkoli med šolskim letom:
1. Vprašanje omejenemu vzorcu
2. Par pritiskov na ekran ali kar odgovorov preko mikrofona
3. Anonimizacija odgovorov
4. Analiza
5. Interpretacija
A vendar, ta alternativa bi bila cenejša, zajemala manj strokovnjakov in ponujala resničen uvid v to, da učenci ne dosegajo ciljev, a jih hkrati prekašajo z drugimi znanji.
Si tega res želimo?
Photo by Posawee Suwannaphati from Pexels